»To počnem za občinstvo. Glasba mi je v veselje.«

»Ne potrebujete glasbene spremljave. Samo odprete okno in slišite sirene in to je vaša glasba.«

»Na srečo pa smo umetniki mojstri samorefleksije, samoironije in preživetja, naš ansambel ima igralce, ki so dobri vokalisti in gibalci in glasba je vedno najkrajša, najbolj razumljiva pot med občinstvom in odrom.«

»Gledališče imam rad tako kot glasbo, in celotna ideja, da se dotaknem občinstva in ga nasmejem, spravim v jok – samo, da čutijo – je zame najpomembnejša.«

»Mislim, da se občinstvo klasične glasbe ne zmanjšuje, kot pogosto slišimo, ampak ima predvsem na voljo veliko možnosti, na katerem koncertu preživeti večer.«

»Katera glasbila slišite? Kakšna je glasba? Slišite še kakšne druge zvoke? Kdo jih povzroča? Kakšno je vzdušje?«

»Vendar je zelo pomembno, da se občinstvo začne vračati v gledališče, da se gledališka ustvarjalnost odvija naprej, pa čeprav v nekih okoliščinah, ki so zaradi epidemije spremenjene. Najslabše je, če vse stoji.«

»Glasba me žene naprej in umetnost me ohranja pri življenju. Toliko je še nepovedanih in navdihujočih zgodb, in kdo bi jih povedal bolje kot jaz.«

»Glasba, v kateri je slišati vpliv teh dveh zvrsti, tovrstna glasba pa je še posebej hvaležna za detektivsko zgodbo in pravzaprav daje nadaljevanki pridih filma noir.«